MARTINA: “MOJ POGLED NA HRANO”

Hrana je zame bistvo vsega. Od vedno sem bila totalni food lover, mojih 100 kg ni prišlo iz zraka. Carb lover at it’s finest. Ni me nikoli noro vleklo k sladkem toliko kolikor mi paše slano, čeprav se nikoli nisem odpovedala tudi torti ali čokoladi. Pizza je še vedno največji hit ever. 

Hrano rabimo za preživetje, nam daje energijo. Ob hrani se družimo. Hrana je lajf.

Dieta. Najbolj osovražena beseda I guess. 

Zakaj nebi začeli zdravo in uravnovešeno prehranjevanje dojemati kot le-to in ne kot dieto? Zakaj nebi dojemali kakšne občasne off obroke kot le-to, kot druženje in nekaj prijetnega in ne kot greh, cheat? Že to samo po sebi ima negativen prizvok. Pri sebi vidim naslednje – če si govorim, da sem na dieti, trpim. Skozi imam občutek, da se nečemu odpovedujem, da nekaj ne smem, ker sem na dieti. Če v takem stanju jem “junk”, imam takoj problem, ker se ga prenajem in težko neham. Začaran krog.  V takem stanju se na koncu zelo slabo počutim, ker se mi ob količini “junka” totalno uniči prebava, prebavni trakt me boli, napihnjena sem, slabo spim, sem razdražena in tako dalje. Da niti ne govorimo kaj se v mojem primeru dogaja na podstrešju, totalen kaos. Moji možgani imajo v takem stanju čisto svoje življenje, delujejo po svoje in težko ustavim tok misli. Moja glava je občasno še vedno glava tiste debelinke (NE se užalit ljudje!) izpred dobrih treh let.

Priznam, da sem probala tudi ta grdi način – odpovedala sem se VSEMU, še svojemu socialnemu življenju, ker “sem na dieti”. Kam me je to pripeljalo? V obup in propad. 

Če se prehranjujem zdravo in uravnovešeno, pa teh problemov ni. Zakaj ne začnemo to dojemati kot nekaj dobrega, nekaj kar telesu odgovarja in mu paše in ne kot muko? Ker to ni.
Da se jesti zelo okusno in raznoliko, da se vse pripraviti tako, da lepo izgleda in daleč od tega, da je to samo piščanec, brokoli in riža. Pač fuj, to še jaz ne zdržim.

Da se najti način, samo eksperimentirati je treba in tega ne dojemati kot nekaj slabega. Ugotoviti kaj komu odgovarja, ker nismo vsi isti. 

Da se doseči zadane cilje tudi z občasnimi obroki zunaj, ko si privoščimo tisto svojo najljubšo jed, dokler ni to vsak drugi dan. Ne pripravljamo se za tekmo, pripravljamo se za življenje.

Martina Homjak,
Osebna trenerka v Invictus fitnesu Izola