MARTINA: “OD OTROŠTVA DALJE”

Dragi “svet”,
celo svoje otroštvo sem odraščala s konceptom “če boš malo shujšala, boš lepša. Ljudje te bodo imeli rajše”. Nikoli nisem bila suhec, vedno je najprej čez vrata prišel moj trebuh, šele nato se je prikotalila Martina.

  • Pri 8 letih prvič slišim “lahko bi bila malo bolj suha”
  • Pri 12 letih “lahko bi imela manj trebuha”
  • Pri 17 letih “mogla bi imeti 2 metra za svojo težo”

Tista ta huda debelost je prišla kasneje, v paketu z depresijo seveda.

“Martina, zate bo kmalu potrebno širiti vrata!”
“Martina, boš šla v avto čez prtljažnik!”
“Spet boš jedla?”

Vsi zgoraj našteti stavki so bili na sporedu 7526x dnevno, celo življenje, odkar sem se sama naučila odpret hladilnik.
Hvala bogu, da nisem odraščala v svetu Instagrama, to bi bil šele pravi pokol in travma. Že to, kar sem doživljala je pustilo hude posledice, s katerimi imam borbe še v odrasli dobi. Še dandanes, ko se pogledam v ogledalo, slišim iste komentarje nekje v glavi.
Telesna samopodoba je nekaj, kar razvijemo na podlagi videnega in slišanega, na podlagi čustev in domišljije, odzivov drugih predvsem v otroštvu in fazi odraščanja. Odkar pomnem, sem rada jedla. Stopnjevalo se je do totalnega ekstrema. Jest, predihat “popadke”, pogoltnit kislino, dalje jest. V nedogled. Dve leti nazaj sem bila na najnižji teži v svoji odrasli dobi, ampak sem bila srečna? Ne, niti približno. Verjetno sem se imela takrat najmanj rada.

Sproti se nekje naučiš, da sreča ni konfekcijska številka, niti številka na tehtnici. In da nesreča niso rolice na trebuhu.

Sreča je iskrica v očeh preden zagrizeš v svojo najljubšo pizzo v dobri družbi, popolnoma brez slabe vesti ter takrat, ko poješ sladoled. In se naslednji dan ne tepeš po glavi, ker živiš. So dnevi, ko tega ne znam in ne zmorem. In so dnevi, ko take situacije “shendlam” z levo roko.

Hvala, “svet”, da imam ta koncept v glavi odkar pomnem. Da se že malim punčkam predstavlja koncept “če boš suha, boš dobra. Za debele ni prostora. To ni lepo. Kdo te bo imel rad tako”.
Hvala “svet”, ker imam zaradi tega danes malo tršo kožo. Mirne vesti lahko pokažem točno določen prst temu konceptu in prepričanjem, ki spadajo zraven. Tako grem še bolj mirne vesti s svojimi “kračami” v kratke hlače.”

Seveda pa naj dodam nekaj bistvenega – gre za mojo izkušnjo, obenem pa čustven pogled na zgodbo, ki sem jo in jo doživljam jaz, zato bi rada poudarila, da je na prvem mestu zdravje, rekreacija in zdrav način življenja nasploh. Menim, da bi se vsak moral rekreirati in se ukvarjati s športom, prav tako pa bi vsak moral dajati težo na izbiro zdrave prehrane in na izbiro zdravega načina življenja nasploh. Tega, dragi moji, ne pozabite in ostanite športno aktivni še naprej.

Martina Mahnič,
Osebna trenerka v Invictus fitnesu Izola