by Po prejšnji objavi sem začel brskati po starih mapah in našel ogromno slik, ki me dobesedno “katapultirajo” nazaj v čas. Naletel sem na slike, ki jih že dolgo časa nisem videl in pozabil, da sploh obstajajo.
Ena izmed teh je prav ta prva.. gre za začetke Invictusa. “Dej Maja, nehaj s temi sefiji” je bila skoraj sigurno moja pripomba takrat.. kar se verjetno tudi opazi glede na mojo “zelo veselo” obrazno mimiko.
V veliko objavah sem že zapisal, da so začetki bili vse prej kot lahki. Maja je takrat še kot študentka delala drugje in sicer od 8:00 do 16:00, medtem pa sem jaz skrbel za fitnes. Po končanem delavniku je skočila domov, se preoblekla in mi okoli 17:00 prišla v fitnes pomagati. Ob tisti uri je fitnes večinoma poln, takrat pa sem sam skrbel za vse, od recepcije do prikaza vaj in ostalega. Plaval sem med približno tridesetimi ljudmi, velike večine pa niti poznal nisem in na tej točki me bo razumel vsak, ki ve kako je delati z ljudmi.
Spomnem se kako veliko olajšanje mi je bilo, ko sem videl Majo prestopiti prag fitnesa. Ponavadi me je poiskala s pogledom, me zagledala in mi pomahala z nasmehom na obrazu. V tistem trenutku mi je taka gesta, čeprav majhna, pomenila vse. Vir moči, vir samozavesti, tisto sigurnost v stilu “tukaj sem, ne skrbi”.
Bil sem obkrožen z večjim številom ljudi, ki jih kot rečeno nisem poznal, v novem prostoru in novem poslu. Bil sem drzen, a hkrati vseeno prestrašen in poln dvomov, njena prisotnost pa je zame bila ključna.
Po prvem letu, ko sva s časom dobila nekaj sigurnosti, se mi je Maja pridružila, skupaj pa to zgodbo piševa še danes. Od takrat pa vse do danes se nam je pridružilo še nekaj super oseb o katerih bom kaj več napisal v prihodnjih objavah.
Na drugi sliki sva jaz in moja Isabel. Najraje je ne izpostavljam, ampak sem nanjo preveč ponosen, zato bom tokrat naredil izjemo.
Nov projekt mi je prinesel precej dodatne zaskrbljenosti, zvečer veliko težje zaspim, ker o prihodnosti veliko razmišljam in sem posledično tudi veliko bolj utrujen. Pride trenutek, ko me Isabel objame in vse zgoraj omenjene skrbi in misli izginejo. Ko me pokliče “tati” in steče k meni vse dobi svoj smisel, nič ni več težko, vse slike pridejo na svoje mesto in ustvari se vizija, ki jih sledim in v katero verjamem. Gre za podoben občutek kot pred skoraj šestimi leti, ko je Maja pridrvela popoldan k meni v fitnes.
Zavedam se, da sta moji punci tukaj ob meni in hvaležen sem, da je temu tako.
Sebastjan Radman,
Lastnik fitnesa in vodja ekipe osebnih trenerjev v Invictus fitnesu v Izoli
