MARTINA: “PRENAJEDANJE”

V tokratnem članku bi rada predstavila svojo izkušnjo in vidik na omenjeno motnjo hranjena. Ja, tudi prenajedanje je motnja hranjenja, ki je dosti krat zanemarjena.

Moja zgodba je verjetno marsikomu znana in vedno rečem, da na 100 kg teže nisem prišla za brez veze. Dolga leta si svojih vzorcev nisem priznavala, niti se jih nisem zavedala. Martina je bila pač debela in tako je bilo skoraj od nekdaj.

Hrana. “Hrana je lajf.”, še vedno to trdim. Dejstvo je, da se vse vrti okoli hrane. Odvisni smo od nje zato, da preživimo, s hrano povezujemo vse lepe dogodke in druženja, marsikomu predstavlja edini čas, ki ga ima na voljo z družino.. skratka, hrano asociramo z nečim prijetnim, jo povezujemo z določenimi čustvi.

Če se ozremo okoli sebe, vidimo, da je vedno večji % populacije s prekomerno telesno težo.
Za prenajedanje je značilno prekomerno hranjenje, lahko celo do telesne slabosti. Človek se lahko prenajeda v določenih trenutkih v dnevu ali čez cel dan.
Če samo radi veliko pojeste – to ni to! Nekateri imajo več apetita in so veliki gurmani.
Pri prenajedanju so vzroki drugje, povezujemo ga z različnimi dejavniki – od psiholoških, bioloških, do okoljskih.

Po določenih statistikah zboli za prenajedanjem 3-7% populacije, po določenih zapisih celo do 12%. Kar ni malo, ali pač?
Skoraj polovica ljudi, ki ima težave s prenajedanjem, trpi tudi za depresijo, veliko jih utaplja v hrani tudi žalost, anksioznost, jezo, dolgčas ali katerokoli drugo negativno čustvo.
Kdor se prenajeda, načeloma posega po prečiščenih hidratih, mastni hrani, sladkorju ipd. Taka hrana namreč sprošča endorfine – hormon, ki je podoben opiatom, kar lahko povežemo s tem, da prenajedanje lahko vodi v odvisnost.

Nekaj vam lahko povem na tej točki – zavedajte se, da nikakor niste sami!
Hranjenje je “komot” in nam pomaga poteptati tiste stvari, ki nas pestijo. Po tem se načeloma počutimo dobro, dokler ne udari slaba vest na plano in še malo pojemo, da poteptamo še to. Znano?

Rešitev?
Več jih je in vsak more najti svojo. Prvi korak je sigurno zavedanje, da imamo problem. Dokler si tega ne priznamo, nam noben ne more pomagati. Prvi korak je obenem tudi najtežji, saj sam sebi priznati, da imaš problem, ni lahko in dobro vem kako je to. V trenutkih, ko nas zagrabi “lakota”, se moramo naučiti kontrolirati, se usesti in opisati čustva, ki so sprožila to reakcijo. Marsikomu pomaga zapisati dogodke pred tem, ker tako lahko razberemo določene vzorce in najdemo trigger pointe. Pred tem si lahko celo pripravimo seznam stvari, ki nam prinašajo zadovoljstvo in namesto hranjenja izberemo eno od tistih. Najlažja stvar – odstraniti je potrebno vso hrano, ki nam povzroča “težave” oz. s katero se prenajedamo. Dejstvo je, da se z riževimi vaflji ne bomo prenajedli, je tako? (vaflji so tu čisto kot primer).

Zavedati se moramo, da lahko hranjenje kadarkoli prekinemo, in ne smemo ostati v “jeb*ga” momentu in jesti še naprej. Ponavadi je tako, da se nekje na polovici poti zavedamo, da smo zafrknili, si rečemo “jeb*ga” in jemo naprej, ker je škoda že storjena. Naučiti se moramo ločiti med čustveno in fizično lakoto, o katerem bom govorila v naslednjih postih.
Zelo pomaga to, da si planiramo dan in obroke v dnevu. Ko točno vemo, kaj bomo jedli za kateri obrok, imamo malo večjo šanso, da nam uspe. Brskanje in improviziranje obrokov je v takem primeru težko.

Če se nam omenjena situacija zgodi, ne smemo obupati in odpisati kar celega tedna, si reči “začnem spet v ponedeljek”. Ustavite se, zadihajte in dalje po planu, nič ni izgubljeno, ne smemo odpisati niti celega dneva. En obrok nam ni uničil vsega.

Za kakršnokoli vprašanje, pomoč ali pogovor sem vedno na voljo na martina@invictusfitnes.si

Martina Homjak,
Osebna trenerka v Invictus fitnesu Izola